V žuljastih dlaneh je izginil otrok.
Iz duše odnesel upe, sanje, hrepenenja,
ko v razpršenih krikih podoživljal je svoj strup.
Odložil pregneteno, zmečkamo željo,
(dotakniti, nekoč samega sebe.)
Zdaj čaka, da ugasne spomin,
da zažge slo po toploti.
Čaka, da odstrani iz srca rakasto tvorbo.
Užije praznino brez slike, brez zvoka,
ter okusi požirek zdravilnega čaja.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!