Obletnice
Zakopala je blaženost rok,
zdelo se ji je,
da pod cvet potonike.
Vonj po zemlji je spoznala.
Na podplatih otroških copat
se je držal.
Na belih vratih,
ki si jih je želela odpirati v svetlobo.
Na ramenih je ždel kot drobcena sinička,
da ga je nosila v vsa nema srečanja,
od koder je prihajalo šumenje vode,
kjer so se zbirali senčni prostori časa,
ki so molčali v obletnicah srca.
Vsak utrip
je nekaj zmlel.
Morda zrnje,
morda srečo,
morda spomin.
Poslano:
16. 06. 2022 ob 14:33
Spremenjeno:
17. 06. 2022 ob 15:32
poezija si <3>
in čist studenček
nasmeh na soncu
ki ga nariše otrok
pa solza iz dotika z lepim
pa še ...
paše
:)
Draga Irena,
le kaj se v vodi blešči nazaj vate ... :) ?
Hvala...enako!
Objem,
Majda
jedro poezije je v srčnih utripih, ki jih pesmi kot je tale predstavijo kot pogonske stroje, mline vsega, kar je ....
čestitke,
lp, L
:) Hvala, draga Lidija, za zanimiv komentar...
Leeeep pozdrav,
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
- 16. 06. 2022 ob 10:56
- Prebrano 489 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 262.63
- Število ocen: 13