Sem drevo,
zakoreninjena v domačo zemljo.
V prvi šopek zvončkov in pohotno zelenje,
v pregreti vonj pokošene trave,
v listje, ki mi zagori v očesu,
med škripanje korakov, ki jih pogrejem z ognjem.
V svoj vrtiček.
V črno pod nalomljenimi nohti.

Vi ste ptice daljav.
Spletla sta gnezdo,
(ne na tvojem, ne na njeme izvoru).
Med bori, ki se dvigajo iz globeli,
pijete čaj iz iglic
in na stopnici so sladki ostanki kosila:
lubenice in čirimoje.
V trojini iščete dvojino in ednino.
Še vedno potujete.
Za svetlobo, ki se dotika drugače,
za neznanimi okusi,
za obzorji, ki so visoko...

Z objetimi koleni sedim na tleh
in se enakomerno zibljem
v ritmu škrebljanja...
čakam.

nada pecavar