Tokovi niso več prijazni,
premetavajo, tiščijo k dnu.
Požrešne ribe
mi trgajo kožo,
kljuvajo v misli,
pijejo svetlobo.
Šumenje postaja neznosno,
reže me na rezine.
Ne najdem se.
Postajam nema,
s presušenim jezikom
in luskinami.
Plavalna kožica mi hoče
zapolniti prostor me prsti
in jo vsako jutro porežem.
Ogledalo sem snela.
Beli zid mi je ljubši kot pogled
mrtve ribe.
VsakO jutro?
Popravljeno, hvala, pozdrave Nada
krasna pesem. Samorefleksija, tudi samokritika, vpogled v dno in v nove možnosti, ki jih ponuja bela stena ( nepopisan list)
Čestitke, lp, Lidija
Poslano:
05. 06. 2022 ob 14:38
Spremenjeno:
05. 06. 2022 ob 15:09
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!