Prvačina
Na nizki vzpetini,
tam pod
železniško progo Jesenice - Sežana,
ko levant
od kraške zemlje odbije
zvok
upočasnelih korakov
naša
slovanka,
Šavrinka,
trivialna frčafela,
začuti čas
postati
prava čeča
Lešandrinka,
dojilja,
varuška,
sobarica,
kuharica,
šivilja,
guvernantka
že v Trstu čaka na svoj vapor,
pripravljena
da
odteče v neznani Kairo kot pravilno odmerjen trenutek,
pripravljena, da v ranjeno vas prinese štrline.
Neke krvave zarje,
med drevje Vipave nariše tišino
in
skozi pordele šavbe maha svojim
rojakom
in
pamžem
v
slovo.
Rdeča kot kri. Roman v enem stavku. Pozdrav pravi srčnosti.
Lp, m
Miko... Zgodba o Aleksandrinkah, iz Goriških brd ter Vipavske doline ki so (v sredini 19. st pa vse nekje do leta 1945) hodile služit kruh v Aleksandrijo in Kairo, in so potem prislužen denar pošiljale svojim drzžinam, da so lahko družine preživele. Ne pozabimo, da so ženske morale zapustiti svoje otroke... res ganljivo... Vsa ta zgodba in pričevanja okolli njih so sama po sebi eno ogromno ljubeče srce ter brezpogojna ljubezen. Njihove vloge se premalo zavedamo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jernej Jager
- 29. 05. 2022 ob 08:36
- Prebrano 344 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 55.96
- Število ocen: 4