Preveč luči mi žge v jedke rane

in dan je vsak le jutra dedovanje,

nisem in nočem odsanjati si sanje,

prijetno breme, kot nalašč je zame.

Prevpil bi rad obup in glasne klice,

preveč med cvetje vrašča se plevel.

Zdaj vem, ko pesem bom odpel,

zarasle bodo prašne se stezice.

Ne išči me, ne ubiraj mi stopinje,

tam klop nad holmom vabi te v naročje,

razriti pesek, trnje in črepinje ...

glej, dan umira v bledo enakonočje.

Preveč sem daleč in neskončno sam.

Samota prija in neskončnost zdravi,

v meglicah skrit in nezaznamovan

ves varen skrivam se v neba ponjavi.

Preveč luči, ko dan je sličen dnevu.

Ponavlja se kot se ponavljam sam.

Še tole zadnjo kitico zdrdram,

in grem, obljubim vam, nekam, drugam.

Brezinbor