“Kadar je prišlo do nesreče ali so mi jo ljudje zagodli, sem zmeraj v trenutku postal hladen kot kamen; duša se je veselila mojega javnega ponižanja, valjala se je od navdušenja po široki postelji, jaz sem ji bil za pričo in to me je zvleklo od vročega ognja in me ohladilo; samo prisluhnil sem šibkemu glasu vesolja in kozolcem, ki jih je pobalinsko prevračala, in že sem imel nekakšno ravan pred sabo oziroma zid med seboj in svetom.”

Ujeta v telo

duša 

re-fuzira

svobodo,

da je videti

nepopravljiva,

kot praštevila.

_________
Opomba: Besedilo v narekovajih (za naslovom pesmi) je iz romana Lojzeta Kovačiča, Kristalni čas.  

Mirjam Dular