“ … in ko sva gazila skozi visoko travo, polno marjet, sem omenil, da so mi te cvetlice na travniku najljubše, in ko je rekla “Tudi jaz imam najrajši travnik in marjetice”, sem se obrnil, kot da bi rekla o vsem tem naokrog oziroma o meni samem ‘to je moja duša’.”

Naj spregovorim

še o svoji

naklonjenosti marjetam

(tj. ivanjščicam),

o glamuroznosti njihove

preproščine,

o svoji travniški religioznosti.

Navržeš, da jih je tudi

tvoja babica (Ivanka)

imela najraje.

Da se iz njih

vonjajo

duše.

Ko plavajo, se vzpenjajo

kot privezane vrtavke

v majskem

vetrinju.

(Tudi) zato. Poduhati,

otipati. Ne samo videti.

_______
Opomba: Besedilo v narekovajih (za naslovom pesmi) je iz romana Lojzeta Kovačiča, Kristalni čas.  

Mirjam Dular