moj tata je voleo zvezde
da premeće u zemljanoj perspektivi
i sokolima društvo pravi u stoju
na rukama ili glavi svejedno
niko nije mogao da ga nadmaši
ni takav most da izgradi ili da se rastegne
špaga kao žila kablovskog vijadukta
ali noćima se tako bojim
neumereno i nemirno
dok dozrevaju stihovi u meni
i u mojoj ruci mokri njegovi
pramenovi s čela. modri spletovi
vena ispod, delta ispresecana mrkim
staračkim ostrvcima pega
oglašavaju se podrhtavajući sitno:
novo jutro zemlju da ne promaši
Lepo opisano odmiranje ljubljenega človeka kot zvezde, ki nikoli ne ugasne.
Lepo si me pratio, Svit. Hvala na pažnji <3>
Hvala, Jagoda !!!
Hvala tebi, dragi Mirko, na pažnji! :)
Rahločutna, ljubeča in globoka bližina z odhajajočim človekom, ujeta v pesem s čudovitimi podobami, čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana!
lp
Jagoda
Jagoda, izvoli moj poskus prevoda:
https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/165173/zvezda_mojega_zivljenja
LP, Marko
Hvala ti, Marko! :) Obradovana sam tvojim odličnim prevodom.
lp
Jagoda
Jagoda, me veseli : )
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jagodanikacevic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!