PODNEBNO ŽGOLENJE

Prezeble veje v paru
kot dlani razprte proti nebu
otožne so znanilke novih upov.
V zelenilu belih brez mladostnih gibov

pred pogledi utaji svoj lik poredna šoja,
kakšna le, to zelo ohlapna* je vzgoja. ............*permisivna
Zakaj venomer tako glasno vreščiš,
skozi krošnje, med rogovilami, v slalomu letiš?

Od šopirjenja omaga, da milo za uho se oglasi sinica,
koncertni virtuoz brez gosli, pozornost ukrade ta tatica.
Ni mi dolgčas, kadar tako plašno gostoliš,
četudi monotono, z uspehom trudnega sprostiš.

Pozno je, v gmajni, kjer domuje slavni pevec,
kresnice so, čarobno, v soju teh nastopa slavec.
Nocoj breza nudi mu zavetje, ti pa ga ne vidiš,
pssst! , ne migaj zmene, res božansko je, kar slišiš.

Dokler akordov ne pokvari mimobežna vrana,
utoniti v mrak* brez viže te …...................... *miže
- prelepo bi bilo - *miže,
zopet sonce pričakati zarana.
Ko pa obljubiš, da svoje grlo, še kljun izpiliš,
praznik bodi razglašen, če pod oknom se naseliš.

V urah svatbe zavidam podnebnemu izbrancu,
ko vzleti iz visoke trave, nihče ni kos škrjancu.
”A ranljiv si, vedi, (ko napol gluh) se za družico oziraš,
prezreš oči sokolje, one tebe ne, že pikiraš*.“  .................. *k sreči pravočasno

Jadra visoko med oblaki kanja,
s svojim vikom da me moti, se ji ne sanja.
V zraku dolgo že lebdiš,
sicer ne trepetavo ko postovka, s perutmi kriliš.