Je noč pred prvim majem, v kamnolomu

so kres napravili nam domačini,

ogenj gori v vsej svoji veličini,

nekdo: tih bot, če ne te bom nalomu!

kriči pijan, dva v gozdni sta mračini

strastno objela se v zakonolomu,

medtem počasi že vse bolj polomu

podobna noč smehlja se v mesečini

z nešteto zvezdami ob koncu Juge,

jaz, še otrok, pa nimam brige druge,

kot da zadel bi kaj na srečelovu;

ne vidim zvezd, ne lune, nezvestoba

je zame španska vas, pijanost, zloba ...

Čist sem, kot lovski pes na krivolovu.

Matej Krevs