Črta bleščeča na zvezdnatem nebu!

Utrinek v trenutku padel je v noč.

Zakaj me ujel je v mislih turobnih?

Zakaj me je našel v razmajani hiši?

Razpoke v stenah, gube na koži;

vse gre po svoji vektorski poti ...

Izginja v breznu, kjer čas žveči staro,

da spet pomlajeno je v novi pomladi.

V času mladosti utrinek je švignil,

vedno me našel vso nasmejano:

veselje na nebu, veselje v srcu!

Zvezde umirajo stalno – podnevi, ponoči …

Naj ne posveti utrinek v žalost in solze!

Ovila bom svoje obzorje z veseljem v mislih!

Nada