Prideš kot vedno,

a ne vedno kot vedno, temveč vedno drugače.

Prideš, da me prebudiš in vržeš iz moje gore nekje v vesolju,

skozi okno v tvojo sobo, kamor se razlijem kot lenobna svetloba,

zaplavam v prahu, ki se brez prave oblike in energije

oprijema vsega.

Tudi tvojih gatic in tvojega golega telesa.

Sliši se obsedeno vreščanje ptičev.

Vsaj pomislim, da so ptiči in ne zvok nečesa drugega.

Kako se napreza to moje življenje.

In smo ko listje rumeno ljudje in je kot veter življenje to naše.

Obsojen sem.

Rumeni list, ki išče poslednji vir energije,

da premagam burjo, ki čaka, da me pepel odnese daleč za obzorje.

Naj se vrnem v tvoj objem.

Obkroži me, o ti golo bitje,

z nežnostmi svojega telesa

in daj mi golo.

Telo.

Poljubi me.

Ljubim te.

zdenko