Danes je Zamira zgodaj vstala. Ko je odprl staro škatlo, je našel fotografijo Zamire iz otroštva, v fotografijo je dolgo strmel, takoj, ko pa je položil glavo na sliko je zaspal in v oči so mu stopile solze. Ob pogledu na fotografijo se je začel vračati v otroštvo. Zamira, ki je sanjala, je tudi potovala v otroštvo.

- Moja hči Zamira! Jemljem kruh iz pečice, pridi hitro k meni! - Zamira, ki je imela komaj devet let, se je veselo vrgla mami v objem. Ko je zavohala mamin vroč kruh iz pečice, je Zamira odložila vroč kruh in mamo poljubila na čelo. Na srečo je mama šepetala o Zamirini prihodnosti in jokala.

"Sem najlepša ženska na svetu, moja mama, in če boš jokala, bom jokala tudi jaz," je rekla in si obrisala solze iz oči. Potem, ko se je Zamirina mama nasmehnila, sta šli skupaj do vznožja hribov in za modrega soma trgala meto in špinačo. Za njiju je bilo to v posebno veselje. Mati in otrok sta se z veseljem vrnila domov.

- Moja hči! In končno, danes je tvoj oče preobremenjen in prihaja domov! Danes bova ti in jaz skuhali modrega soma za tvojega očeta!

- Hura! Danes bo prišel moj oče,« je glasno kričala vesela Zamira.

Zamira je prihitela k materi in jo pogledala. Njen oče je Zamiro klical »moja lepa hči, moja pametna hči.« In za Zamiro je bila to spodbuda. Zamira je danes pogledala svojo mamo, in ko je slišala, da prihaja oče, je pozabila, da je naveličana kuhanja.

Zamirin oče je vstopil skozi vrata, medtem ko je Zamirina mati vzela modrega soma iz pečice. Zamira je očeta objela tako močno, da se je njegova ljubezen v polnosti pokazala. Njen oče je spet razvajal Zamiro.

- Kako si, deklica? - Ali skrbiš za svojo mamo, ko opravlja gospodinjska dela?

- Da, oče! Danes imava za tebe nekaj vročega, modrega soma v pečici!

Prinesita modrega soma, ki ga je najina lepa hčerka Zamira pripravila za svojega očeta!

- Upam, mama!

Zamira je prinesla soma in ga položila k očetu.

»Poskusiva,« je rekel oče, jedel soma in pozabil na utrujenost.

- Oh, kako je to ljubko! Ne dotikaj se moje hčerke! Razen, če ni okusno! - Zamirinemu očetu je bil modri som zelo všeč.

- Moj oče me ima tako rad! Zaradi študija dela podnevi in ponoči,« je šepnila Zamira.

- Skoraj bom pozabil! Zamira, hči moja! Sanjala si o tem, da boš postala pisateljica in novinarka! Danes sem ti prinesel knjige o umetnosti! Preberi jih! O teh delih se bova skupaj pogovarjala, ko se vrnem!

- Hvala, oče! Prebrala sem vsako stran te knjige! Zame je bilo to odlično darilo.

- Zamira, tvoji starši, sta nekaj časa komunicirali z vso družino.

Več sta se pogovarjala o tvojem življenju.

- Moja hči Zamira! Pozno je že! Jutri boš mogoče zamudila v šolo. Zato pojdi spat!

Lahko noč! Prijetne sanje!

Zamira je zgodaj vstala in šla v šolo! Medtem, ko se je igrala s svojimi sošolci, je vstopil učitelj.

A v razredu se ni zabavala. Njeno čelo je bilo vroče. Zamira je šla takoj domov.

Njeni mami so se ob pogledu na Zamiro vlile solze. Zgrabila jo je panika in ni vedela, kaj bi. Takoj je prišel njen oče in prosil za odgovor!

Zamira je tiho, pridušeno rekla:

- Ne skrbi.

Poklicali so zdravnika. Zdravnik je predpisal zdravila na recept.

- Vaša hčerka je v redu, ne skrbite!

Zamira se je takoj zbudila. Spomnila se je, da je imela, v katerih je potovala kot otrok. Poklicala je svoje otroke in jih objela. Zamira je pogledala svojo hčer in se spomnila svetlo modrega soma, in če ji ne bi bil všeč, bi bila njena mama razburjena. Vrnila se je v otroštvo.

Nato je zjutraj, z modrim somom, odšla k materi v vas. Čutila je, da se ti kraji niso spremenili. Manjkal je le oče.

Spomnila se je svoje matere in očeta. Spomnila se je svojega otroštva v svoji stari hiši. Mama in otrok sta spet jedla vročega modrega soma. Svojega otroštva se je spomnila, ko je brala knjige, ki ji jih je kot otroku prinesel oče.

Кристина Анастасия Верас Брзин