Pesme putuju, ljudi odlaze,
seme padne gde ne treba, neverna su dela,
ali
neka je vesela antinomija,
nacerena slava i lakoća – njima,
tebi – nomadska koža, u vatri bela odora,
ne čini šta od tebe traže, već
zuri u neobjašnjivo, na pesku krugovi ostaju,
oni znaju lajave šakale, ti oblake – kad
podsmeh potkopa planinu, lavina će besneti
i ma kakav da je zamišljeni kraj,
pesme putuju, ljudi prolaze,
seme padne, kroz rat vetar proneće ga:
ne čini šta od tebe traže.
Iz rukopisa
Nestvarna poezija, savršene kompozicije, fluiditeta među stihovima i ljepote.
Bravo, Vlada! Tako se piše vrhunska poezija!
Hvala ti puno, Nikita.
Lp
Vlada
Pesem, ki za branjem pusti premišljevanje o tem, kako se pesem in človek razlikujeta in še mnoge druge podtone o izgnanosti, neadekvatnosti in izgubljenosti - čestitke,
lp, Ana
Hvala puno, Ana.
Lp
Vlada
Hvala, Jelena. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vladimir Vuković
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!