Od kod prihajam, povej, kam gre moja pot,
ko v zidovju premnogih razvad, že okamenelih človeških navad,
iščem vrzel in se sprašujem:
"Je sploh kak izhod iz labirinta davnih zmot."

Previdno stopam, tipam dalje,
zla slutnja v mislih se razrašča, moči mi jemlje.

O gorje mi, kjer prehod vlažen razide se na dve strani,
kobra v klopko zvita prihuljeno na plen preži,
razklan je njen jeziček, s katerega se strup cedi,
napol v obupu izostrim pogled, v temačnem kotu le preperela vrv (na tleh) leži.

Odvržem breme, nemir požene me (naprej) ko prej,
a kaj, ko dvom še kljuje v prsih in šepeče :"Nazaj poglej."

Hlad večne pozabe, spremljevalca odganjam skozi mrak,
na obrazu čutim, kje pajčevine lahno prepredajo zatohel zrak.
Zakaj hodnikom skrivnim, gluhim konca videti ni,
doklej (mi) le sapica bežna, ki nežno zaveje izza vogala, lajša hojo v temi.

Sledim svežini, vztrajam, ni druge izbire,
tam spredaj nekaj se svetlika, medlo, a dokler upam, ne zamre.

Po stopnicah zliva se svetloba v podzemsko brezno,
oko nevajeno luči iz katakomb duha uprem navzgor.
Oslepljen (kvišku) k izhodu krenem, opotekaje kakor pijanec, ki ne vidi trezno.
Je res (mogoče) ali zdi se, da iskanje prostosti bilo ni zaman, odveč ne napor?

Na tron pričakovanja (res) mukoma sem se povzpel,
a goljufivi up, le krono razočaranja v posmeh mi je nadel.

Kraj zapuščen me kot tujca dočaka, nalije pelin,
nedaleč proč pa orumenel zemljevid poplesava v vetru pripeke.
Tako skoraj sam spotikam se ob ruševine naselbin,
povsod naokrog goličava razprla je kremplje preklete;
nikjer vode, ki ugasila bi žejo popotniku,
ah, senca preljuba, edina družabnica, le kam še ti izginila si brez sledu.

Telo je šibko, oprem se nase,
prepričan v zmago, pustim, da duh na svojih krilih tovariša v dalj ponese.

Leta življenja bežijo pod mano, dežel mnogih krasota je očem razodeta,
na livadah cvetočih, pa v rajskih gozdovih, ubrani naravi,
sloga je našla pot do ljudi, nasmeh do obraza.
Naposled resnično sveto je vse, kar diha, živi.
O sladkost hrepenenja mladostnega, nikoli doslej tako doživeta.

Tisočletne sanje so dotik postale,
iz trudne noči so želje kakor rože bujne se v nov svet razcvale.

Letim dalje, v prsih jasno čutim, kako nevidna sila vse vabi višje, dovolj mi je nižav,
Himalaja v mesečini se leskeče – meni? – v pozdrav,
na obali oceana sinjega širjav, kamor hipno kakor misel sem poslan,
pa čaka sivolasi modrijan, vrtnico mu boža (mehka) dlan.

Še preden kolena hvaležno poljubijo belino mivke,
                             blagoslovljeni mož smehljaje razblini se (v nič) za večno.
Sedaj čakam na njegovem mestu tam, počivam, premišljujem budno:

Neprehodnih poti v resnici ni,
so le neprehojene, ki vabijo korak neznan, še preden se zdani,
da skoz grmičje usode bodikljavo
brez prask strahu prebije se na plano.

Kdo si, ki dan za nočjo v dan smelo vodiš me naprej,
neredkokdaj kot drobno iskro v temi,
               spet drugič kot plamenu v vetru mi ne postavljaš mej.
Samo sprašujem, šepet srca odgovor da:
“Ne išči več, zdaj veš …….. da me imaš.”

RAjko Jerama