NASMEH ŽIVLJENJA

Tiho stopam prek poljan
v daljavi izginja beli dan.
Oranžna, rdeča, modra, siva, nato črnina,
vse temnejša, vse gostejša okrog narave spleta se koprena fina.

Tam v globeli, očem prikrito, potok igrivo žubori,

proti reki, proti cilju vse bolj se mu mudi, spomin na morje ga bodri.
Na večernem nebu, med krošnjami dreves slišim glas zaspanih vran, zaprem oči,
hrup dneva utonil je v pozabo, v meni tiha radost oživi.

Lahen vetrc nagajivo veje sem ter tja,
na svojih nežnih krilih opoj dehteči prinaša mi v pozdrav.
Tik ob poti stara lipa vsa v cvetje je odeta,
glej morje šmarnic vse bližje je in bližje,
skozi temo vodi me nevidni svet vonjav.

Še veter zdaj odšel je svojo pot,
vse, prav vse izginilo je v gluhi noči.
Kjer mlin nekoč je stal, zastane mi korak.
Spomin odtava v pretekle dni, svet, ki ga več ni, v mislih zopet oživi.
Za hip občutim, kaj resničnost je in kaj privid, kje odgovori so skriti.
V šepetu valujočih zlatih strun uzrem domači prag, konec je poti.

Ti praviš, da živim tja v en dan.
Ne vem? Morda.
Ne moje življenje ni bilo zaman.

RAjko Jerama

RAjko      Jerama

Poslano:
12. 03. 2022 ob 12:18

čut vida čut sluha čut otipa čut vonja čut okusa
um, razum
 intuicija čisto zavedanje, polje energije
Pesem opisuje postopno umikanja iz relativnega področja bivanja proti absolutni ravni obstoja;
postopek transcendiranja in kako ta bolj pretanjena področja človeka navdajajo z vse večjo srečo.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

RAjko      Jerama
Napisal/a: RAjko Jerama

Pesmi

  • 12. 03. 2022 ob 12:16
  • Prebrano 319 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 20
  • Število ocen: 1

Zastavica