Vem, tale pesem bo že jutri stara,

tako kot vse, kar v času preživi

in ni mi mar, ker pišem si jo zase,

sledov ne bo, zapisana bo v čase

in nič je pravzaprav ne spremeni.

Ko bral bom drugič jo, bo spet drugačna.

Ko v tretje strogo jo motri pogled

se zdi, da ni še zrela za ogled.

Je slaba, dobra, morda ne napačna?

Na koga se oziram, kdo ukazuje?

Nečimrnost, ponos? Kaj pesem snuje?

Kako pomembno je, da jo napišem,

da arhitekt sem verzov, kitic, unikatnih rim?

Da trudim z njo se, črkam, pišem, brišem,

ji gladim kot glavnik neugnane kodre,

premeščam sem in tja ji stavke modre

in tam na koncu skromno se podpišem?

Je to moj cilj, je to za kar posedam

v samoti, miru, kjer sem čisto sam,

ko z vsem okoli sebe ves ubran

v nove stavke nejeverno gledam?

V nesmrtnost pesmi pot ne nakazuje.

Vsaj meni ne in ni mi mar za to.

In rad imam to pot, kjer se potuje,

a čas prišel bo tudi za slovo.

Brezinbor