Hodi, teče, kače in se skriva,

Peščena ura se preliva,

Ona je kriva!

Preteklost, lepa in drobna,

A ona...ona je prav zares zlobna,

Še vedno pa tako lepa in tako drhtoča,

Biserna in steklena kakor Soča.

Brez utripa, brez najmanjšega premika,

Zdaj moja pamet se umika.

Lisici, priklenjeni na lesene droge,

Roke v modricah tako.. boge,

Zdaj brez besed,

Bog je meni vzet.

Prišla sem v čuden kraj,

Nor, vendar tja šla bi še kdaj,

Ostala pa sem tu,

Kjer se vedno nimam miru.

Zapleteni vozlji v laseh,

Mreža laži,

Zdaj in za vedno pet metrov pod mano leži.

kg112