“Jest še predobar vim, kej je tu, vojska,

pa kok je, če ja doževiš ket otrok.

Nam nkuol pozabila tistih martvih vojaku, ke sa ležal ob puot,

pa kok je Nimc daržu puša atu na glau.

Nism pa varjela,

de m dočakala kej tak’ga, se u še trejta svetouna!

Nč se člouk ni spremjenu,

pa če j’ še tuok dobar, pa če j’ še tuok usega!

Usem se sam za tu grje, de b’ še več imjil, 

če maja še tuok, nkuol ni dost!

Pa še zmjeri pousod moški uladaja, zatu j’ pa tok!

Noben mošk se nau nkul znou predstaulat, 

kok se žjenska počut, ke j’ parpejlej martuga otroka damu.

Sam — kej bom jest zdej, ke sm stara. 

No, pa se navadnih ledi tok nkuol ni nobedn nč prašu.

Vedrug, tamlad, kok bote vedrug?!

Oh, kejšn je ratu ta sviit.

Zakej nejk ledje nečej, de b’ se lep imjil?”

Mirjam Dular