Koraki se ustavijo pred mogočno črno skalo,

ki se steguje k svetlobi.

Zdi se previs kot mnogi drugi,

a noge obstanejo

obtežene z mirom.

Medla svetloba se spreminja

v premikajoče se sence.

Popijejo misli, besede

in kot kaplja po listu zdrsim v polmrak.

Obraz si izperem v izviru

in pustim oči na rdečem mahu.

Tresoča previdno stopam

v hlad  sten.

Dlani drsijo po hrapavih kamnih,

ki plahutajo kot ptice

in zadišijo prostranstva.

Vlažnost se spremeni v toplino maternice,

v utripanje krvi in dihov,

v kaos bolečine.

Iztrgam krike drobovju,

zgostim se v odmev tisočletij.

Skozme vstopajo in izstopajo duše,

ugašamo se in prižigamo.

Srce položim na oltar

in žlobudram neznane besede.

Zasije rubin.

Uležem se na rdeči mah.

Spuščam se nazaj,

vase.

nada pecavar