... in vznemirjenost ob pričakovanju nečesa hudega, obogati besednjak; v sicer prelepem območju Kokre se pojavi Strahevna dolina;)))

Zanimivo pesem nam podarjaš v branje, lin; všeč mi je.

Lp,

koni

Hvala za tvoj odziv.  Strahevna dolina je od Predoselj do Kranja, že stoletja. Ob reki je bila pot, cest takrat ni bilo. Takrat so ravbarji ropali in ubijali ljudi v kanjonu za prgišče kovancev, ki so jih na trgu v Kranju iztržili na sejmu in ljudje so se pred Turki skrivali v luknjah.

 In lep je kanjon v sončnem poletju, ko je reka smaragdno zelena, visoke strme skale ponujajo hlad.

Takole pozimi, takole vsak dan, pa je reka kalna, lačne živali iščejo hrano in strašno, prestrašno odmeva v kanjonu , ko nekaj kosmatega nekaj perjatega stiska za vrat.

In ja, ta strah, in ta luč na koncu predora in teh ključnih 14 dni, se mi zmeraj bolj zdi , da je Barbarin rov zazidan in da tisto luč na koncu zazidanega predora nekdo v krvavih rokah drži....

Čeprav so me že zgodaj učili, da je strah votel in da ga okrog in okrog nič ni, me še zmeraj ta hudič že od smrkavih dni z jekleno roko za vrat drži.

Z lepimi pozdravi

L.

Čeprav mi Kranj z okolico ni neznan, tega res nisem vedela, Lin. Hvaležna sem ti za tako obširno obrazložitev še ene od posebnosti kanjona Kokre. 

Lep dan ti želim,

koni

Tudi mene je tale tvoja razlaga, Lin, pritegnila k branju. Koliko teh skrivnostnih, tudi srh vzbujajočih kotičkov, se da še odkriti v tej naši lepi deželici. Po potepanju z mojo drago, predvsem po hribih, sva tudi večkrat naletela na kaj takega, skoraj nezemeljskega. Ozka dolina pod Limbarsko goro je bila v času rokovnjačev nasploh teren, koder so se ljudje vedno boječe ozirali in bili nenehno na preži; še celo danes ti nekaj te kričave tišine diha za ovratnik ... 

S pozdravi,

Sašo