Nenehno smo oblegani z berači
in še kako nadležni so, bolj kakor komarji.
Priznaj !

Uglajeni, nenevarni, stegujejo roke
le za košček kruha; morda dobijo jabolko.
Bog se jih usmili,
res so ubogi, če jim ga odrečeš.
Svoje srce jim daj.

Nekateri, malce drugačni reveži,
živijo v udobnih kletkah.
Predavatelji, pisarniški molji in podobni*,
ki ne manjka jim veliko,
samo nov avto, sveže tropsko sadje,
pralni stroj s čim več funkcijami.
Zato periodično stavkajo, vlado milo prosijo:
“Domovina daj še, če si za kaj!”

Ozrem se v oči slavnih in vplivnih,
mojstrov čopičev, peres,
takih, ki skladajo izvrstne skladbe,
ki gredo za med oz. prinašajo denarce.
Vseeno prosijo zvezde,
da iz zlate (končno) preskočijo
na platinasto naklado,
medtem ko prvi sanjajo o nagradi
saj brez nje niso dovolj prešerni
in, kot kaže – če ne laže – ne dovolj ‘nobel’.

Moram jim pomagati.
Ni mi težko dati, saj imam vse -
tisti blaženi** sijaj.

Pesem se izteka, ker tako mora biti.
Bine že odšel je za zapahe.
Prostovoljno je jemal,
iz skupne sklede požrešno zajemal.
Prosjaka milijoni niso potešili; želel je več.
Zanje marsikdo celo ubija.

Kdor vozi se z nemško limuzino,
bedno prosjači, da imel bi še in še:
svojega  šoferja (ferarija), harem žensk ,
v davčni oazi zasidrano svojo jahto.

Ta svet je zares edinstven kraj,
kraljestvo prostitutk-prosjakov (ste kdaj pa kdaj pomislili na to).
Bog se jih usmili.
(vesolja nimajo v svoji lasti, niti miru v duši ne poznajo)
“Zakaj?” porečem zdaj…

ko črnila zmanjka.
-------------------------------------------------------------------------