Postarana smreka

uresniči razpotegnjene, 

mehke, povešene, plesoče veje, 

ki v vetru omahujejo

kot dolgi, mladi lasje preteklosti,

na katere obesim razglednice

odročnega desetletja.

Majhne so, zbledele,

tuintam jim je shlapela črka,

a nekatere poznam: sliko,

motiv, pisavo, podpis, 

pošiljatelja.

Spregledane prijateljice

so beležile poletja.

Največkrat so pisali 

neobiskani.

Sporočiti. (Sprejemni opravljeni!)

Pogrešati. (Še čakam …)

Želeti. (Ko boš prišla …)

Zahtevati. (Napiši mi pismo!)

Še se prepoznavam v drugih pisavah,

čeprav so otroško tuje, neprepoznane

in pozabljene.

Brez priimkov.

Nerazločne zaveze,

kot pobešene smrekove veje

na drugi strani šipe.

Mirjam Dular