Vse črne cunje so se mi prilepile na telo,
lovim nulo kot blaznež,
minute razpadajo.
Ne spomnim se, da bi mi nadeli rogove,
a jih imam,
medtem ko si kljuvam glavo,
viseča nad drugimi
tujimi
glavami,
sanjam s poševno modrino,
s črnimi krili,
že z mezincem v razpadlih minutah.
Blaznež sem,
vam pravim.
Nekje v januarju so mi ukradli
tisto kolo,
ki mu je bilo malo mar,
res malo.
Obenem je čudno in lepo in srhljivo,
da so lahko
tako lepe oči
tako slepe oči
in neme,
da kljub kapljanju včasih ne prikaplja,
niti pa so tako mehke,
prožne
in trčene,
da se jih vseeno bojiš prijeti.
Meni se vseeno malo mudi.
Jutra imajo vsaj toliko obrazov,
kot izrazi,
ki jih gledaš,
ko najdejo samomorilsko ločenko
na pomitih tleh dnevne sobe
in se spominjaš samo
tiste zgodbe,
da vsaka ženska ve, zakaj
so tla pomita.
Od nekje ni več izhoda nazaj.
A nekaterim še vedno razpadajo minute.
Pesem se me je dotaknila. Glede na to, da uporabljaš ločila, precej vejic še manjka; boš sama popravila?
Lp, Ana
Pozdravljena Ana,
saj vem, vejice :)
sem popravila, kolikor je šlo. Bom vesela tudi pomoči, če slovnično še ni tam tam.
Hvala.
Lp,
Barbara
Občutek, da zamujamo, da nas čas prehiteva, da se množica z nami vred nepopisno napreza, da bi nekaj ujela ... in občasno kdo izstopi (in tudi če ne, je minevanje nepremagljivo) - pesem, po kateri se bomo vsaj malo zamislili in upočasnili ... čestitke,
Ana
Hvala Ana, lepo napisano in hvala tudi za podčrtanko
:)
Lp,
Barbara
Hudo. Al pa ne, Kdo ve. Je.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: lorellia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!