Tišina se je vrnila,
spoznanje moči,
vsemirje molči,
neznanokam strast je pobegnila.

Lisica, kje je tvoj brlog –
skrivno vzglavje?
Opustelo goščavje?
Sledi me vabijo v mestni log.

Še ena past, sedaj človeška;
umazano postaja,
laž nagaja
v deželi narejenega nasmeška.

Tu bova krvavela v boju,
naj_boljši preživi,
torej začni
princesa teme v opoldanskem soju.

Nisi se uspela dobro skriti;
priznaj poraz,
svoj obraz,
izdajalka, ki ničkolikokrat si me skušala ubiti.

Bilo je srce ranjeno,
simbol poguma,
onstran razuma,
tako je pravzaprav usojeno.

»Zmaga je poraz in poraz je zmaga,«
sulica švisti,
mrtva obleži.
»Gladko prekošena si sovražna zalega.«

Mir je spet udomačen,
nekoč nedorečen,
zd’j nedorečen,
nedorečen.

RAjko Jerama