Goreti videl v snu sem na grmadi

čarovnico, ki v zubljih smrtonosnih

se zvijala je v mukah neizprosnih,

privezana z vrvjo k leseni kladi.

Bila je, grešnica, še v letih rosnih,

ognjenih las, polti kot sneg, njen mladi

miline poln obraz pa kot v nasladi:

s smehljajem, z radostjo v očeh odsotnih.

Skoz množico prerinil sem brezčutno

zdaj bližje tej grmadi se z zlo slutnjo,

da v njej zagledal znane sem oči.

In v tistem te spoznam, tebe, nemilo,

potegne v ogenj me z neznano silo,

v peklenski kres Valpurgine noči ...

Matej Krevs