Nekoč sva si bila na ti in znanca.

Bilo ni dneva, ne noči, še sanje

 sva delila, ker sva verjela vanje,

dva dolgolasca, dva poeta, neugnanca..

Prebarvala sva svode vseh sivin,

v zimah mrzlih cvetje sva iskala,

z ledom poletja se hladila in ostala

zaljubljena do svojih globočin.

Prevračala sva starodavne gore

in rekam silnim rušila jezove,

zídala, to se ve, gradove nove ...

Kdo le, kot midva, rekla sva, to zmore?

Objel sem te čez pas, ti čez ramena

polagala si roko mi neugnano,

postiljala mi jase, kjer postlano

bilo že zdavnaj je lepo obema.

A Tempus Fugit, rek prastari pravi.

Pa kdo bi mislil nanj, ko pa pomladi

vrstile so se brez prestanka v nadi,

da ostane vse kot je v vihravi glavi.

Nekoč pa, glej, si se izpremenila.

Prišla si neko jutro kot gospa.

Si to res ti, kdo komaj te spozna?

Kje tvoja je igrivost, tvoja krila?

Midva, si rekla, morava na dvoje.

Odrasti in vse dobro ti želim!

Mladost bila sem tvoja, zdaj hitim,

ne smem s teboj, razumi, pač tako je.

In šla je kakor nekdaj je prišla.

Vsa brhka, razigrana, skoraj dete.

Jaz tu sem zdaj in kujem jo v sonete,

za enega samo, nič več za dva.

Brezinbor