Poj mi pesem ki  zna spregovoriti

ko obmolkne glas kramljanja 

in je v zraku še vonj po naju

ko še zmeraj najdem tvoj las na srajci

kot okronano bližino strasti  

prispelo do postaje,

preden  spišem nove verze zate

in me povlečeš nazaj

se potopiš v mojo senco strasti

z boki pomikajoče se  v začrtanem ritmu

ker še znaš ljubiti

da nebo kristalno zajoče

in naju prekrijejo snežinke,

poj mi pesem ki zna spregovoriti

o ranjenem ponosu

porumenelem papirju polnim besed

mojih dlaneh na pragu zelenja strasti

okusa mokrote dolgih trenutkov

spregovori mi s petjem

da se moj kozarec ne sprazni.

Suzana Kavka