Kroženje

 

Nič ne rečeš, ko pridem.

Dam si dol masko, za hip,

najprej eno, nato drugo,

vse,

do kože.

Gledaš me. 

Potem televizijo.

Domski hišnik ti jo je namontiral, da ti ni dolgčas. 

Ko poštevanko sem se učila, sem nosila dolgi kiti dve,

poje Stanka Kovačič.

Mami, te pozdravim.

O, ti si, mi odgovoriš.

Ne poimenuješ me.

Le strmiš,

med vijugami trenutkov,

v z nočjo zlepljenem obstajanju,

kjer ti praznina riše sončne zajčke na nepomično telo.

Kako si, mami, te vprašam.

Te primem, te objamem, te pobožam.

Zdaj že hčerki češem kiti zlati, se sliši glasba po sobi.

Sprimeva se z razdrobljenostjo bližine,

raztajava se, razcepiva na dvoje,

da mi nagajivi veter prepiha rdečo oblekico,

ki si mi jo oblekla vselej za v Ljubljano,

ne spustiva rok, kot jih nisva nikoli  v prikolici avtobusa,

daš me gor, k šoferju,

ko prehitro vijugamo ob Ljubljanici, 

čisto blizu vode smo,

a ti se mi le nasmihaš, rahlo našminkana z rožnato.

Ni me strah.

Držim te in ti mene,

da nekaj tvojega ostane tam,

v tolažbi jezika brez smisla.

Kaj ste imeli za večerjo, mami, te vprašam.

Potem ti nalijem mleko v posteljo, kjer ležiš tako drobcena, da te skoraj ni več,

zlivam ti ga med kosti, po laseh, belih, da se ne ločijo od sladkega, nasitnega okusa,

po koži, med dihanje.

Počasi odteka, odteka, odteka.

Zdaj so spet dovoljeni obiski, mami, ti pravim.

Tenko, tenko nitko iz srebra, poje Stanka.

Pogrezneva se v tišino, zadostuje nama njen upognjen hrbet, njeno nebogljeno obračanje,

njena roka, ki se ne more več premakniti v tvoj dotik.

Rada imam vse štiri svoje otroke,

končno spregovoriš.

Našteješ mojega sina, svojega moža in naju z bratom.

Vem, ti rečem, ne popravljam te, tako, kot praviš, je v redu.

Kaj pa sebe, te vprašam?

Tudi sebe,

samo jaz nisem moj otrok,

tvoj sem, rečeš.

Seveda si, mami, seveda si moj otrok, ti pritrjujem.

Nasmehneš se.

Druga v drugi sva potem 

le še objet začetek v koncu, 

ki se vrti in vrti.

 

In odteka, odteka, odteka.

 

ob potoku Majda Kočar

DunjaPG

Poslano:
12. 05. 2022 ob 09:12

Hvala za tole, izjemno ubesedenje vsega, kar sem doživljala ob obiskih. In sama nisem znala zložiti v pesem. Čestitam.

Zastavica

jagodanikacevic

Poslano:
12. 05. 2022 ob 14:51

O, Majda! kako je ovo dirljivo, tužno i životno... kao bujica se izlilo iz tvog srca ... "In odteka, odteka, odteka."...

<3>

Zastavica

Bojan Foršček

Poslano:
12. 05. 2022 ob 16:37

Presunljivo.

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
16. 05. 2022 ob 20:30

Globoka pesem, polna zvokov in dotikov, čeprav je iz besed, govori o tem, kako niso pomembne - kroženje, ki presega razum - čudovita pesem, čestitke,

lp, Ana

Zastavica

ob potoku - Majda Kočar

Poslano:
17. 05. 2022 ob 07:47

Drage pesnice in pesnik,

hvala za vaše besede.

Draga urednica Ana, nekatere besede so pomembne, hvala :)

Naj med nami kroži Lepo, naj se ubesedi samo po sebi :)

Majda

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

ob potoku Majda Kočar
Napisal/a: ob potoku Majda Kočar

Pesmi

  • 12. 05. 2022 ob 08:38
  • Prebrano 233 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica