Kroženje
Nič ne rečeš, ko pridem.
Dam si dol masko, za hip,
najprej eno, nato drugo,
vse,
do kože.
Gledaš me.
Potem televizijo.
Domski hišnik ti jo je namontiral, da ti ni dolgčas.
Ko poštevanko sem se učila, sem nosila dolgi kiti dve,
poje Stanka Kovačič.
Mami, te pozdravim.
O, ti si, mi odgovoriš.
Ne poimenuješ me.
Le strmiš,
med vijugami trenutkov,
v z nočjo zlepljenem obstajanju,
kjer ti praznina riše sončne zajčke na nepomično telo.
Kako si, mami, te vprašam.
Te primem, te objamem, te pobožam.
Zdaj že hčerki češem kiti zlati, se sliši glasba po sobi.
Sprimeva se z razdrobljenostjo bližine,
raztajava se, razcepiva na dvoje,
da mi nagajivi veter prepiha rdečo oblekico,
ki si mi jo oblekla vselej za v Ljubljano,
ne spustiva rok, kot jih nisva nikoli v prikolici avtobusa,
daš me gor, k šoferju,
ko prehitro vijugamo ob Ljubljanici,
čisto blizu vode smo,
a ti se mi le nasmihaš, rahlo našminkana z rožnato.
Ni me strah.
Držim te in ti mene,
da nekaj tvojega ostane tam,
v tolažbi jezika brez smisla.
Kaj ste imeli za večerjo, mami, te vprašam.
Potem ti nalijem mleko v posteljo, kjer ležiš tako drobcena, da te skoraj ni več,
zlivam ti ga med kosti, po laseh, belih, da se ne ločijo od sladkega, nasitnega okusa,
po koži, med dihanje.
Počasi odteka, odteka, odteka.
Zdaj so spet dovoljeni obiski, mami, ti pravim.
Tenko, tenko nitko iz srebra, poje Stanka.
Pogrezneva se v tišino, zadostuje nama njen upognjen hrbet, njeno nebogljeno obračanje,
njena roka, ki se ne more več premakniti v tvoj dotik.
Rada imam vse štiri svoje otroke,
končno spregovoriš.
Našteješ mojega sina, svojega moža in naju z bratom.
Vem, ti rečem, ne popravljam te, tako, kot praviš, je v redu.
Kaj pa sebe, te vprašam?
Tudi sebe,
samo jaz nisem moj otrok,
tvoj sem, rečeš.
Seveda si, mami, seveda si moj otrok, ti pritrjujem.
Nasmehneš se.
Druga v drugi sva potem
le še objet začetek v koncu,
ki se vrti in vrti.
In odteka, odteka, odteka.
Hvala za tole, izjemno ubesedenje vsega, kar sem doživljala ob obiskih. In sama nisem znala zložiti v pesem. Čestitam.
O, Majda! kako je ovo dirljivo, tužno i životno... kao bujica se izlilo iz tvog srca ... "In odteka, odteka, odteka."...
<3>
Globoka pesem, polna zvokov in dotikov, čeprav je iz besed, govori o tem, kako niso pomembne - kroženje, ki presega razum - čudovita pesem, čestitke,
lp, Ana
Drage pesnice in pesnik,
hvala za vaše besede.
Draga urednica Ana, nekatere besede so pomembne, hvala :)
Naj med nami kroži Lepo, naj se ubesedi samo po sebi :)
Majda
In še utemeljitev uredništva ob izboru pesmi za pesem pomladi 2022:
Pesem zajezi odtekajoče življenje, da bi se lahko zares zastrmeli vanj. Prihodi hčerke k umirajoči materi so stičišča spomina (na otroštvo izrekovalke, njune skupne odhode v Ljubljano) in pozabe (imen, sorodstvenih odnosov), zdajšnje negibnosti v bolniški postelji (kjer ti praznina riše sončne zajčke na nepomično telo) in nekdanjega premikanja (daš me gor, k šoferju). V časovni okvir – s citati iz stare pesmi (ki se medtem predvaja na ekranu) – in med govor o maskah in obiskih - je umeščenih izjemno veliko časovno prostorskih zaznav, ki pa so vsaka zase artikulirane in prepoznavne, se prepletajo in s sopostavitvijo uprizarjajo zavedanje o polnosti in enkratnosti vsezdružujočega trenutka. Pesniški jezik je prepreden z rahločutnimi prispodobami, metaforami in poimenovanji. Mati se nahaja v z nočjo zlepljenem obstajanju. Tekočina, mleko, ki ji ga ponudi hči, pa postaja kri za življenje: … zlivam ti ga med kosti, po laseh, belih, da se ne ločijo od sladkega, nasitnega okusa, / po koži, med dihanje. Kroženje z naslova pesmi nagovarja tudi preobrazbo ostarelega starša v (znova) nebogljenega otroka ter diametralno spremembo v odnosu (ne popravljam te, tako, kot praviš, je v redu). Edina komunikacija, ki je ostala nespremenjena, je dotik, objet začetek v koncu. Empatična pesem, ki bi ji lahko, čeprav govori o odtekanju v smrt, rekli hvalnica življenju. (Ana P.)
Čestitke!
Poslano:
29. 07. 2022 ob 21:47
Spremenjeno:
29. 07. 2022 ob 21:49
Link na prevod: https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/164005/kruzenje
Čestitke za izbranko pomladi
in lep pozdrav!
JUR
Jur, pozdravljen!
Haaaaala ti za prevod, ganilo me je oboje, tvoja pripravljenost oz. odločitev in seveda sam prevod, ki ga je lepo brati naglas....kljub žalostni vsebini....ampak vse to je Življenje, a ne?
Pošiljam ti lepe pozdrave, in še enkrat hvala, ...in kot bi rekel M.Ćatić: v čast mi je :)
Majda
Draga urednica Ana, hvala in tudi za čas, ki ga daješ nam vsem,
Majda
....in leeeeeppooo počitnikuj ....in vsi, ki so s tabo!
Majda
Oh Majda, kako čutno in čuteno. Nežno sprejemajoče... Mene še čaka... Čestitke za zapis in izbor, čeprav pozno. Objem, S
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
- 12. 05. 2022 ob 08:38
- Prebrano 1506 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 369.48
- Število ocen: 14