Nič ne rečeš, ko pridem.

Dam si dol masko, za hip,

najprej eno, nato drugo,

vse,

do kože.

Gledaš me. 

Potem televizijo.

Domski hišnik ti jo je namontiral, da ti ni dolgčas. 

Ko poštevanko sem se učila, sem nosila dolgi kiti dve,

poje Stanka Kovačič.

Mami, te pozdravim.

O, ti si, mi odgovoriš.

Ne poimenuješ me.

Le strmiš,

med vijugami trenutkov,

v z nočjo zlepljenem obstajanju,

kjer ti praznina riše sončne zajčke na nepomično telo.

Kako si, mami, te vprašam.

Te primem, te objamem, te pobožam.

Zdaj že hčerki češem kiti zlati, se sliši glasba po sobi.

Sprimeva se z razdrobljenostjo bližine,

raztajava se, razcepiva na dvoje,

da mi nagajivi veter prepiha rdečo oblekico,

ki si mi jo oblekla vselej za v Ljubljano,

ne spustiva rok, kot jih nisva nikoli  v prikolici avtobusa,

daš me gor, k šoferju,

ko prehitro vijugamo ob Ljubljanici, 

čisto blizu vode smo,

a ti se mi le nasmihaš, rahlo našminkana z rožnato.

Ni me strah.

Držim te in ti mene,

da nekaj tvojega ostane tam,

v tolažbi jezika brez smisla.

Kaj ste imeli za večerjo, mami, te vprašam.

Potem ti nalijem mleko v posteljo, kjer ležiš tako drobcena, da te skoraj ni več,

zlivam ti ga med kosti, po laseh, belih, da se ne ločijo od sladkega, nasitnega okusa,

po koži, med dihanje.

Počasi odteka, odteka, odteka.

Zdaj so spet dovoljeni obiski, mami, ti pravim.

Tenko, tenko nitko iz srebra, poje Stanka.

Pogrezneva se v tišino, zadostuje nama njen upognjen hrbet, njeno nebogljeno obračanje,

njena roka, ki se ne more več premakniti v tvoj dotik.

Rada imam vse štiri svoje otroke,

končno spregovoriš.

Našteješ mojega sina, svojega moža in naju z bratom.

Vem, ti rečem, ne popravljam te, tako, kot praviš, je v redu.

Kaj pa sebe, te vprašam?

Tudi sebe,

samo jaz nisem moj otrok,

tvoj sem, rečeš.

Seveda si, mami, seveda si moj otrok, ti pritrjujem.

Nasmehneš se.

Druga v drugi sva potem 

le še objet začetek v koncu, 

ki se vrti in vrti.

In odteka, odteka, odteka.

ob potoku Majda Kočar