Balade izpod čelade - 10.
Iz dupla hrasta zaskovika
in sovji huk ponese veter,
postane skoraj že oblika,
ki jo ugnete temni eter.
Na grudi mlade se posede,
jih s strahom, grozo, prebudi,
dlani v molitev zvije blede,
od srha koža se ježi.
Je to glas smrti tam z bojišča,
sprašuje se, čeprav že ve,
s polj krvavečih, ki strnišča
so za cesarjevo ime.
Kot mesečnica klicu zvesta,
odide v noč, v njej slepo tava,
je s krono lokvanjev nevesta –
na vodi z zarjo venček plava.
Je to glas smrti tam z bojišča,
sprašuje se, čeprav že ve,
s polj krvavečih, ki strnišča
so za cesarjevo ime.
Presunljiva pesem o usodi ljubezni v tem svetu.
Lp, m
Presunljiva pesem o usodi ljubezni v tem svetu.
Lp, m
Irena, krasno, uživam čitajući tvoju prekrasnu poeziju.
"Kot mesečnica klicu zvesta,
odide v noč, v njej slepo tava,
je s krono lokvanjev nevesta –
na vodi z zarjo venček plava."
Pozdrav i lijep nastavak dana ti želim,
Katica
Kot vedno ...mojstrica je pač mojstrica.
Čestitam
Lp
miko, kdo ve ali jih še zmoremo ...
lp
pi
Hvala, draga Katica.
lp
pi
Spevna in temačna balada (še vedno me malce moti ta dodatek k naslovu - izpod čelade) - ampak seveda je pesem izvrstna, čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana
balade mimo čelade :)
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 12. 01. 2022 ob 19:41
- Prebrano 487 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 358.01
- Število ocen: 16