Prav, rodila ti bom otroka

in ime mu bo Paskal.

Obkrušen prizmat bo,

pa ga bova kljub temu imela neskončno,

neskončno rada.

Saj bo vendar najin genom,

skupaj z vsemi pravirusi

in odkrušenimi kristali

njihovih nepopačenih mutacij.

Oči bo imel temno rjave,

kot so tvoje — nič ne bo 

s prenosom mojih sinje modrih

recesivov.

Prste bo imel kratke,

kot so tvoji, v dlani enako kotanjo,

v katero bo z lahkoto skriti

morebitno pre-izkušanje pre-naklonjenosti.

Ušesa bo imel prišpičena,

taka z napol priraslimi mečicami,

kot so tvoje,

vendar se mu uhlji s starostjo

ne bodo povečevali.

Najin Paskal,

najin spačeni junak, vitez

brezkompromisne vere

v enoedinega Boga.

Boga bo kakopak imel po meni,

tankega, prosojnega, neoprijemljivega,

podobnega cigarastim dimnim obročkom,

kakršne je Herr Ernest

— otrokom v veselje —

odpoljubljal izza svojih

mesnatih, pegastih šob.

Vsi so se razblinili.

Zato bova imela Pascala,

ker absolutno verujeva,

da naslednjih osemdeset let

ne bo vojne.

Mirjam Dular