PREBLISK
Besedam poči skorja.
Zadane te rezek vonj -
v na pol odprtih ustih
izžge jezik,
preluknja oči,
da boleče strmiš
v izbrisano nebo.
Tu in tam
vstanejo od mrtvih obljube,
zapuščena strašila,
ki jih cefra veter.
Moreča tišina
stiska obroč.
Vrašča se v meso, v kosti
z dolgimi, vročičnimi jeziki.
Rine vedno višje.
Izpije in zavrže te.
Obležiš.
Odvečno pero
na blatni poti,
ki ne pelje nikamor.
Je to mogoče svoboda?
.jpg "Nada")
Besedam poči skrorja! To ni dobro... a se zgodi in to ni svoboda; to je nemoč.
Odlično prikazana moč in beda besed!
Včasih je veliko bolje kot mislimo v prvih trenutkih, ker se da možnost, da izstopiš iz odnosa - če si upaš in zmoreš, in bolj svobodno zadihaš.
Včasih pa je priložnost, da se odnos spremeni - in mogoče svobodneje dihaš.
Včasih...
Pozdrave Nada
Všeč so mi prispodobe, ki jih v tej pesmi ni malo (npr. mrtve obljube - zapuščena scefrana strašila) - vprašanje ob koncu pa se zdi bolj retorično ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 20. 12. 2021 ob 11:11
- Prebrano 587 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 63.14