Pod mesečino našla

me je sreča čudna.

Sanjala sem a v sanjah

bila sem budna.

Nikoli govorila nisva.

Nič rekel mi ni. Se mi

pa zdi. Da za vsake

sanje kriv je mesec in

njegov sij. V čudežni

tišini noči prividov

in iluzij.

Ne rušite mi sanj.

Pustite me, da spim.

Le tam z njim govorim.

Zakaj ne piše grdih

misli po belih zidovih.

Zakaj ljudje stojijo na

dveh različnih bregovih.

Ko cepljene in necepljene

delijo dolgi mostovi.

Ne zbudi me. Ne ruši

mi sne. Srce verjame.

Tam vse mi pove.

Večkrat mi reče.

Res briga me.

Ne skrbi ga kaj kdo

misli. Reče. Najlepše je,

ko v ljudeh gorijo skozi

leto ljubezni misli.

Decembrska iluzija.

Ko z pesniško dušo

v sanjah sem govorila.

In začutila. 

Blanka Drnovšek