J. MED ŽICAMI

J. je bila vivace, toda
strela je razcefrala drevo.
Ona je skakala skozi okna
(tiho, tiho) in zalivala oblake
globoko pod dojkami:
J. je grizla naboj
ko je nosila otroke štručke
pod grmenjem vojaške suknje.
Ona je s solzami zalivala korenino:
njeno jedro ni hotelo odmreti.
Dolgo je živela v žicah
in šepetala:
presto, presto, lasje me bolijo
in vid me peče.
J., moja J., grave, ma non troppo,
bi nežno ponavljala smrt.
Heraklit ji je nekaj prišepnil:
med bledimi knjigami
me je našla, ko sam pel krožnemu
dežju:
lento, larghetto, ti žalostna voda,
in mi poslala ogenj.
Več se ne more reči,
allargrando je med žicami,
in J. govori v snu:
tempo primo,
tempo primo.

VEDNO MANJ KOT BITJE J.

Po očeh ti vidim,
rada imaš lene dneve:
ljubezen se sprehaja po robu kiča,
ljubezen se diha.
Poezija – sveta farsa za neizrekljivo.
Vendar, kaj bi jedla,
ko se majejo vrata hladilnika
pes pa je pred vrati?
Ti rečeš: Pojdi,
„luna je nad izbo”.
Po spuščenih dlaneh vidim,
potrebni so ti leni dnevi:
ko je ljubezen pozabila na deževnico
in nima dvojnosti.
Poezija je zdaj burka za tragičnost,
ni Julije, Barbare,
le naša navadna imena.
Ona naj ostane med rezinama.
Kličeš jo,
na užaljenih tacah prihaja.
Vedno manj od bitja, J., manj od peska.
Poezija je druga lakota, toda napišiva jo s P
še tokrat.

KAKO J. OBISKUJE ODDALJENE KRAJE

V naši hiši ni ključavnic
in vrata so odprta:
ona se sprehaja, sprehaja, sprehaja
kot veter, veter, veter,
zaspi in se zbudi ob mizi
ob kateri dežuje,
ob kateri je sonce,
in vrtovi pekla
in vrtovi raja:
nekje na sredini –
med sladkorjem in soljo.

PRELUDIJUM ZA DAN V ŽIVLJENJU J.

Sobota je, beli šabes.
Tvoje dlani bodo zdravile,
dvigovala boš nemočne,da se nasmejete smrti.
Zares, J.,
če ti iz kazalca izraste križ
boš vedela, da ni zaman:
v revnih hišah bo zrasla oljka.
Sobota je zaradi človeka, piše, ti pa si
beli šabes v navadni obleki.
Pohiti, pogostitev naju čaka:
jaz pa bi rad, da se danes nasmehneva smrti.

KO J. NEKAJ BOLI

ona barva nohte v rdeče,
pripogne se tiho v korenine:
v obljubljeno deželo
in štirideset let krat
pa krik obrne na glavo
in praska nebo dokler se ne obarva v modro,
pregrizne tla do magme,
ma tri krat okrog Jeriha
in za vedno na stebru, če je treba,
takrat se smeje, takrat se joče
in jaz vem:
J. ima zobe za ljubezen,
J. barva nohte v rdeče
za vse, ki jih ima rada.

KO J. SPI; POGLED S TERASE

V očeh je mesto pozabilo na kostnice,
ulice ki gorijo:
tu sv. Ivan Šanghajski zbira otroke s smetišča.
V očeh so ptice, ognji pod vekami,
eno drevo pa je zeleno in ima roke.
Zenice so nad tem jutrom,
danes so zvoniki njena beseda v snu:
jaz jo spuščam v levi žep
in pozabljam.

J. NIKOLI NI POMENILO JESEN

Kaj je bluz, Rahmaninov, v tresku aprilskega dežja,
kaj stara kri in kaj kosti pod suknjičem Emili Bronte?
Reka, dah in čudne resnice?
Smešna imena so za grozne stvari.
Čez dan otok drhti nad srečo
in s krvavimi čevlji hodi čez vodo
do kril, ki se tebi odpirajo ob gluhi uri.
Perje ne želi pegastega listja:
J nikoli ni pomenilo jesen.

ZARES, J., VEDNO SVA HOTELA TO LJUBEZEN

veke niso zašite, ušesa so nezavarovana,
dva Lotreka naga v svetlobi, mar ne,
midva sva konkavno-konveksna sfera ran
in porekla, ki naju opravičuje;
zares, hotela sva le slepo ljubezen
zaradi vida (tisoče kljubovanj, zgornja zvezda),
spomni se
kako kot oglavnik peče tuja roka, pa vendar vedno,
vedno sva si želela konja.

Jure Drljepan (JUR)