skrbi me
polnoč preden se zgodi brezdomskost, ko stisneš ustnico in vzameš s sabo srečka kosovela kot opravičilo ker ti je spodletelo
konstrukti so običajno takšni
najprej divjaš kot cucek in ulice so betonska glasba
potem pa
ko mine tudi zadnji košček svetlobe
ne vprašaš več za smer samo zamenjaš džins zamenjaš nasmeh in kaj je pravzaprav prostost če se je ne bojiš
Genij! (Izdaj že knjigo, kje jo imaš??)
<3>
not good enough :)
Če se pesem sestavi v zaključek, ki je popolnoma na mestu, in se zato preprosto ne more končati drugače, je vsekakor uspela.
Čestitke,
H
Čestitke k izboru pesmi jeseni 2021 z utemeljitvijo uredništva:
Limita je v matematiki mejna vrednost, ki se ji neka količina približuje. Lahko je najvišja, najnižja, lahko pa ne obstaja. In meja je tudi glavno vprašanje te pesmi. Kdaj se zgodi brezdomskost, kdaj je tisti trenutek, ko dokončno spodleti, kdaj se večer spremeni v totalno noč ter ne samo kaj, temveč tudi kdaj se zgodi prostost, ko nobene meje/limite ni več. Zdi se, da živimo v precej divergentnem svetu, v odsotnosti limit, kjer lahko s precejšnjo lahkoto zamenjamo džins in nasmeh, vendar pesem izpostavlja globlje odtenke. V stiskanju ustnic, zamahovanju nad konstrukti in tudi v samih prelomih verzov, ki so, kot da se zatikajo in spet poženejo, je grenkoba in skrb nad tem, da je bistvo limit ravno njihova nejasnost, nedoločljivost in naj bodo še tako trdno določen matematičen pojem, za večer, ki drvi v noč, ni nobene prave enačbe. Pravo enačbo pa je našla pesem za svoj zaključek, ki se izpelje v misel, ki jo v svojem konstruktu v popolnosti dokonča, tako da dá vedeti, da je s prejšnjimi verzi zgolj nakazala ogromnost pravega vprašanja. Če ne vemo, kje in kdaj se prelomi, kaj je potem sploh to na drugi strani, če strahu ni več? Je to sploh prostost? In je konec še strašen, če ne vemo, kdaj smo ga prestopili? (Helena Z)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: naprimerjanez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!