Vedno se rada vračam tja,
kjer sem bila nekoč doma.
Vračam se v toplo ognjišče,
med dobre, prijazne ljudi.

Rada sedem pod cvetočo češnjo,
na najino klopco,
kjer si v izdolbeno srce,
zapisal tvoje in moje ime.

Ob zeleni livadi se sprehodim do
bistrega potočka,
do najine skrite jase,
kjer objeta sva bila
in prve poljube ukradla si sva.

Pot me pelje do širnih poljan,
kjer v snegu lovila snežinke sva z neba,
v tistih prijetnih, najinih časih,
ko tako mlada sva bila.

Vedno boš zame ostal prijeten spomin,
na najino skupno mladost,
ko spoznavala sva,
kako lepo je imeti kakšno sladko skrivnost,
ko vedela sva,
da mladost,
kdaj prinese kdaj tudi kakšno norost.

A vsi smo mladi bili,
ujeti v mladost, norost, skrivnost....

/20.maj 2009/

BlueRose