Zvezde lovim.
Ne zvezde, tisto eno drobno zvezdo,
ki kdo drug je še vidi ne.
Zverem, kot sem jaz, blešči najsvetleje.
A je tako daleč stran.
In zajec beži pred zverjo,
beži, da se skrije pred pobleski zobovja,
beži, da se ubrani teme.
Beži pred zverjo, ki je ni.
Z grobo dlanjo ga poboža,
poljubi mu lice ...
Zaman.
Zaman vsa ljubezen,
toplina in čutnost ...
Kaj zajec bi delal z zverjo,
kot sem jaz ...
Temna luna pa spet boleče joče
svetle žarke Sonca
ki ugasnilo je ...

pred mojimi očmi.

Dainne