Ugašajo luči hiše neba,
s pripetimi konci
se vihajo se proti zemlji.
Krik netopirja zaseje nemir.
Razstavljena na delčke
kot švicarska ura,
tiktakam zadnje poglede.
Moje telo je mravljišče,
ki ga počasi ruši drget.
Suha roža na oknu vztrepeta,
zrak zopet oblije tišina.
Iz nežnosti stkana misel
se prilepi na košček nasmeha.
Ugašajo luči hiše neba,
s pripetimi konci
se vihajo proti zemlji.




.

Silva Langenfus