Zmeraj najprej uočim tebe,
potem te slikam s črno in belo,
včasih razmažem v turobno sivo
in koncu zagledam zeleni zmazek na razpelu.
To si torej ti,
nad vsemi in od zgoraj,
spremljaš nas črve od spodaj,
na živce mi greš,
tako pameten in tako lep,
razklano tkivo, krvaveča obveza,
solzne oči, pa ne od žalosti
kar tako , ker preveč bežim,
spet je tu megleno jutro,
in razgaljena drevesa,
rumeno listje šušteče
izdaja vse moje korake,
nekoga moraš sovražit,
nekoga moraš, to je kot zrak,
da lahko zjutraj vstaneš v nov dan,
pa čeprav zeleni zmazek na razpelu

lin