S cinično roko

sem na kavču

odprl pločevinko

hladnega piva.

V grenki brozgi

sem začutil olajšanje,

težo in

nekaj trdega med nogami.

Bila je knjiga.

Edina, ki sem jo imel,

brat pa nisem znal.

Odprl sem to knjigo

in podoživljal vsebino,

odstavke,

strani in stranpoti.

Na sredini knjige

je zazvonilo,

zaslišal sem korake,

jok, smeh in kašelj.

Po nogah so mi lezli

drobni fosili,

copate pa sem porinil pod

omaro.

Na belem stropu

sem zagledal bledi obrazek.

Odprl sem ga

in videl njo,

svojo prvo ljubezen.

Na ogledalo v kopalnici

mi je leta 1878 napisala,

da je končano.

Konec.

Bil je konec,

ko sem upal,

da pojem vsebino,

da popijem pivo,

da preberem čtivo.

Brati nisem znal,

polival sem se s pivom,

knjigo pa sem imel v mednožju.

Bil sem suh,

plešast in zasvojen

s plezanjem po preprogi.

Pogledal sem v strop,

v kot na levi strani,

v desni kot,

kjer so bile knjige.

Knjig ni bilo ne konca

in ne kraja,

sam pa sem gledal njo,

čebljal in krilil z rokama,

ona pa me je objela,

stisnila k sebi

in brala tisto knjigo,

sam pa sem zaspal

v njenem naročju.

Brat (še) nisem znal,

nisem vedel,

da bom nekoč vojak,

da bom sejal in žel,

da bom pil pivo

in gledal knjigo ljubezni.

Takrat bom spet

zaspal pred koncem

čtiva.

Za hec,

zares,

ker bo huda tista učinkovina

hladnega piva,

a žal bo konec.

Konec ljubezni,

prijateljstva

in poguma.

Na beli odeji bom

imel čas za sanje,

za resnico in prošnje:

Beri mi knjigo!

V njeni ljubezni,

v njenih očeh,

v njenem sovraštvo,

bom sam

s svojo mravljico v očeh,

zajčkom na hrbtu

in pisano pižamo,

ki bo strgana na sredi.

Na sredi knjige je madež zlat,

sam pa jo zaprem,

vesel,

ker s to knjigo

sem nekoč uspel.

Angel