ženske pijejo grenki čaj in klepetajo
navadni poletni dan v predmestju
med ličnimi hiškami
kjer so ulice slepe
in imajo stene gluha ušesa
vreščijo okrasni majhni psi
vonj po pušpanu obtežuje zrak
mačke se trebijo med gredicami
travo je potrebno redno zalivati
pri hiši na koncu ulice že cvetijo dalije
slika spominja na začetni prizor filma iz moje mladosti
v sveže pokošeni travi najdejo odrezan človeški uhelj
ob stari vili žaluje na pol posušena mlaka
riba na suhem hlasta za zrakom
fina struktura njenih škrg se posuši
in njeno drobno srce
se spokori
med ličnimi hiškami
kjer so ulice slepe
in imajo stene gluha ušesa
vreščijo okrasni majhni psi
Idila, ki se z vreščanjem psov, še bolj pa z uhljem, ki leži v travi, preslika v groteskno pokoravanje "normalnosti", ki je v resnici vse prej kot to. Pesem odlično zaključi metafora ribe, ki ji ne preostane drugega kot da sprejme svojo usodo na suhem zraku.
Čestitke,
H
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!