"TRENING PRED ŠPEGLOM"

Nervozen sem,

elegantno oblečen,

drobovje v krčih,

s parfumom se špricnem

in tečem.

Vijugam, zavijam,

v levo,

na silo,

mi žilice trzajo,

v nogah so mravlje.

V petih minutah je suknjič zmečkan,

v levem ovinku,

čez štiri minutke

parfum zasmrdi

v zatohli brzini,

v volanu na roki,

v roki pa zelena kri.

Na cilju,

ob uri,

ob uri pod uro,

se ustavim za ubogo,

ubogo tresočo,

posrano minuto,

v pljučih duši me,

v grlu odzvanja teh sedem minut,

teh sedem,

teh osem,

teh nekaj......

Postavim se preden,

zakašljam, zajočem,

začenjam s besedo,

in rignem v nebo,

in rigam do smeha,

do sedem pred uro,

kjer z mano sedi.

Moja mu glava 

počasi govori:

Veste, gospod,

da nosim težavo.

Veste gospod,

da nosim le travme.

Vi veste, gospod,

da se le sekiram.

Gospod,

moj gospod,

zdaj, ko govorim,

vi tega ne veste,

da vam govorim.

Da v vas, moj gospod,

prepaden strmim.

Gospod plemeniti,

umazan,

pijan,

udarjen od vseh,

razbit in potrt

ne reče besede

na mojih minut,

na mojih predragih 120 minut,

ki tvegal sem jih

za sedem minut,

za sedem,

za osem,

za sem pod uro,

za sedem pod fenom,

pa pod krtačo,

pod tušem,

na stroju,

z brivsko igračo.

Do konca se zjočem,

se zjamram,

razvpijem,

povem po resnici

o vsej tej krivici,

ki se mi godi,

za sedem minut.

Želodec je prazen,

v glavi svetlo je,

umirjen sem

v novi bombažni pižami,

gospod pa molči.

Nato govori:

Govori, moj fant!

Govori z menoj!

Govori z nikomer!

Le z mano,

z menoj!

Če res nimaš časa,

teh sedem minut,

da komu bi rekel,

da svet ti je krut.

V trenutku krohot,

ki traja pol ure,

pa nekaj,

pa sedem in osem minut,

stojim v kopalnic,

pred ogledalom,

v tišini,

spokoju,

teh 20 minut.

Na svetu ljudi ni,

ki bi poslušali,

ki mene bi slišali vsaj pet minut,

na svetu ljudi ni,

ki bi se smejali,

pač, smejem se sam,

sam,

pred ogledali.

Gospod - ogledalo,

miruje,

molči,

se neham režat,

je že dvajset čez tri.

Angel