list pod snegom

med staro šaro

med razbitinami

zbiram koščke

duše

potopljene barke

uma

prah duha

 

kot trnje

me prebodejo predsodki

trgajo z mene

zeleno in modro

kožo planeta

dokler ne ostane prav to

duh duša in um

 

na dlani

pa mi kot snežinke kopnijo

luči rojstnega mesta

zibelke mnogih poti

ki ne sliši več

zvezd

lune ki govori

živi in ljubi

 

vse do sence

kjer stoji sopotnica

v središču vsega

da sem kar sem

list ki pod snegom zašumi

do zvezd

 

miko

cane

Poslano:
12. 11. 2021 ob 15:59

Upam da bos vecno sumel, prijatelj moj. Lp g.miko

Zastavica

miko

Poslano:
12. 11. 2021 ob 23:16

Ne želi mi ničesar večnega, dragi cane, ker bojim se, da bi pričelo presedati. Je, kar nima začetka in konca in to poskušam izraziti. Smeji se mi v brk,a=a, jaz nisem ti, in nadočitna minljivost vsega. Smrt, je nekaj, kjer se konča območje volje, in niti afirmacija, niti negacija nista primerni. Ampak zgodi se, da v nepomembnem stavku, včasih prenikne kaj od neskončnosti.

Lp, m

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

miko
Napisal/a: miko

Pesmi

  • 12. 11. 2021 ob 00:11
  • Prebrano 298 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 140.82
  • Število ocen: 7

Zastavica