med staro šaro
med razbitinami
zbiram koščke
duše
potopljene barke
uma
prah duha
kot trnje
me prebodejo predsodki
trgajo z mene
zeleno in modro
kožo planeta
dokler ne ostane prav to
duh duša in um
na dlani
pa mi kot snežinke kopnijo
luči rojstnega mesta
zibelke mnogih poti
ki ne sliši več
zvezd
lune ki govori
živi in ljubi
vse do sence
kjer stoji sopotnica
v središču vsega
da sem kar sem
list ki pod snegom zašumi
do zvezd
Upam da bos vecno sumel, prijatelj moj. Lp g.miko
Ne želi mi ničesar večnega, dragi cane, ker bojim se, da bi pričelo presedati. Je, kar nima začetka in konca in to poskušam izraziti. Smeji se mi v brk,a=a, jaz nisem ti, in nadočitna minljivost vsega. Smrt, je nekaj, kjer se konča območje volje, in niti afirmacija, niti negacija nista primerni. Ampak zgodi se, da v nepomembnem stavku, včasih prenikne kaj od neskončnosti.
Lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!