Mudi se v službo. Hitim

v službi. Letim z nje.

Na semaforju rdeča.

Kje si mi sreča?

Izkoristim tisto minuto.

Z prstom drsim čez telefon.

Ko čakam na zelen semafor.

Pregledujem sporočila.

Večina njih nezanimiva.

Dobro jutro, lep dan.

Ne odgovarjam, telefon z

lahkoto vrgla bi stran.

Govori mi notranji glas.

Vzeli so si čas. Ne pa jaz.

Mudi se doma.

Vedno neizpolnjena obljuba

sebi. Da z cunjo po hiši vsaj

en dan letela nebi. Pogledam

sebe. Ne predolgo. Ni časa.

Niti, da slišim besede svojega

drugega glasa.

Pusti likalnik. Danes ne likaj.

Ustavi se in malo zadihaj.

V hiši vedno zeleni val.

Zelena gori. Se vedno mudi.

Vse bolj hitro živi.

Ustavim se malo.

Zgrozim, ko za trenutek

pogledam se v ogledalo.

Z par kapljic mleka skuham

si kavo. Tistih nekaj zlatih

minut. Brez norega tempa

in njegovih klofut.

V roke telefon.

Konflikt interesov dveh

različnih svetov. Hitro pijem

kavo. Na fejsu naletim na objavo.

No, bolj vprašanje, ki še ponoči

povzroča mi grozne sanje.

Kaj danes storili ste zase?

Počutim se kot za mizo sedeče

deseto prase, ki vse manj da

tisto nekaj več nase.

Daljni glas z malo besed.

Kot na družbenih mrežah

vsi. Redko jih pišemo, beremo

več kakor tri.

Sedim ob kavi.

Razmišljam o tej objavi.

Toliko knjig imam še neprebranih.

Seveda čakajo brez praha gor

na omari. Da se ritem v naslonjaču

vsaj malo ustavi.

Toliko ne nošenih oblek,

čevljev ne obutih. Sebi

neizpolnjenih obljub.

Da uresničim jih. Ne bo

nihče drug.

Na čakanju planine neodkrite.

Reke in morja sedaj samo v

gosto meglo zavite. Nikoli ni

časa in v konfliktu kričita

dva glasa.

Ostalo bo vse samo mene ne bo.

Ostal bo ves prah. A meni v

pljučih hmalu zmanjkal bo zrak.

Vsega bo samo jaz manj.

Na tej poti iz vsakodnevnih

morečih sanj.

In kaj danes si storila le zase?

Nič posebnega. Samo nekaj

mojemu srcu vrednega. In še

to ponoči, ko svet se umiri.

Ker duša, ki poje nikoli ne spi.

In ko se zdani srce vedno nove

čevlje obuje. Vsako pesem

napiše v manj kot pol ure.

Ni časa prijatelj zdaj veš.

Ko skozi dan hitro greš.

Nikoli počasi zadihati peš.

In še preden se zaveš?

Kar naenkrat časa dovolj

in _ _ _ _ _ ! 

Blanka Drnovšek