Samotni bog
bog
je sedel
na robu vesolja
in zamišljeno
bingljal z nogami
nad breznom
pod njim
prisedel sem zraven
nekaj časa
sva drug ob drugem
nemo opazovala
kako na obzorju
nastajajo nova vesolja
potem
je ugasnil zvezdo
jo odločno frcnil
v brezčasno globino
in se rahlo nagnil
proti meni
veš
je rekel
s tresočim glasom
pesmi pišem
zazrl se je vame
s svojimi temnimi očmi
polnimi praznine
in osamljenih galaksij
jaz tudi
sem odvrnil
jaz tudi
Ni čudno, da je tudi bog začel pisati pesme; pravzaprav je možno, da On piše že stoletja, samo da nismo znali.
LpM
Možno, Maki. Lahko tudi pod kakim psevdonimom na tem portalu. :)
Bodi lepo!
Poslano:
13. 11. 2021 ob 20:33
Spremenjeno:
13. 11. 2021 ob 20:35
Ja, kaj naj ti rečem, razkrinkal si me! ;)
Pesem pa je dobra!
Lp, Drago
Ta melanholija in frcanje zvezd - to me bolj skrbi, ampak morda je to način, kako se spravi k pisanju pesmi - je to dober izgovor? - kakorkoli: ta pesem nas potegne v svoj ris,
čestitke,
lp, Ana
Hvala, o, vsemogoč... mislim, DragoM! :)
Ana, ja, eden od izgovorov - pa mislim, da je vsak izgovor dober, samo, da se lotiš.
Lep dan vsem!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Legy
- 11. 11. 2021 ob 14:43
- Prebrano 528 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 398.45
- Število ocen: 17