Te pokličem, te najdem,

želim opraviti vse tako, kot je treba,

preden grem v večna lovišča,

da si me stresel iz orbite,

da si perfekt, najlepši,

da te neskončno pogrešam,

da so trenutki s teboj bili brezmejna oaza,

s teboj bila je vsaka  celica srečna, 

da sem leta, kaj leta,

desetletja ob jutrih prvo misel poslala do tebe,

in z zadnjo malo pred polnoč poljubila tvoje veke.

In to ni pravljica srečnega konca,

to pišem, ker ko sem s teboj,

se mi zmehčajo kolena, 

so potne mi roke in besede ne grejo iz ust,

brbljam kozlarije, brez repa in glave.

Morda drugič, drugje,

ko bodo v ustih spet moji zobje,

se griva mi nič belih  las spet na dolgo bo vila,

takrat morda brez correga lepila

en strasten in vroč bo usoda poljub namenila

ali pa preprosto se bova ga skupaj napila,

 v hlapih se bova v objem skotalila.

lin