U noći kad skalini ožive
visoko izrastamo ka bjelinama
iako ne otkrivaju tajnu
nebeskih oranica niti inih
vrtnih ruža - jesu li
više trnovite ili mirisne
Možda je surovost neba
tek percepcija ljudskoga oka
U noći kad skalini ožive
neizbježno urastamo
u bjeline i u san
među bešumnim krilima -
jedinom bezazlenom zagrljaju
unatoč tome što daleko su
odmorna jutra
unatoč proljeću
koje nedostaje
Mirko, krasen zapis :-)
Lepo bodi, Stojan
Stojane, hvala što si svratio :-)
Lepo bodi,
Mirko
Kljub zavedanju prividov, so ti v očesu opazovalca - resničnost ... čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana.
Srdačan pozdrav:)
mp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!