Vso noč sem iskala
pomečkane,
vse povsod raztresene ostanke
kuvert, revij, ne do konca popisanih listov,
kjer se same od sebe
zapisujejo besede.
In tisto lepilo,
ki mu vedno znova zmanjka
skoraj breztelesna snov smisla,
da bi jih čudežno zlepila
v pesem.
V okamenelih zenicah
so se potem zganili
bliski
in črički
in netopirji in kače in kri-žišča
in sence, nastale brez sonca,
in kremplji in prepadi in črnina
in prvi krik in zadnja pozaba.
In bosa stopala
so se skoraj nagonsko
dotaknila
rose zvezd.
V okamenelih zenicah
so se potem zganili
bliski
in črički
Jaaaaa, res je tako (*-*')
Ampak, ko najdeš (lepilo), pa krik do neba. Kaj ne?
Lep dan ti želim,
Marija
... vredno je bilo iskati, najti, zliti v čudovito Rojstno pesem in nam jo podariti v branje, draga Majda;)))
Dobrodošla po daljšem predahu in
lep dan ti želim,
Breda
Poslano:
12. 02. 2022 ob 08:46
Spremenjeno:
12. 02. 2022 ob 08:47
Pogrešala sem te. Tvojo rahločutnost in preplete lepih, sočnih, pisanih besed.
Hvala, da si nam s pesmijo otresla zvezdni prah.
lp
pi
Hvala, dragi dotikalci, dotikalke rose zvezd :)
Vesela sem, da sem spet med vami...
Objem.
Majda
''... In bosa stopala
so se skoraj nagonsko
dotaknila
rose zvezd.''
Odlično, Majda!
Lp,
Katica
:)
Hvala, draga Katica!
Vse Dobro, še bolj pa Zdravo :)
Majda
Pesem, ki edinstveno, a hkrati tako poznano spregovarja o lepljenju besed v pesem ... super, da si spet tu, čestitke,
lp, Ana
:) Hvala za vse, Ana!
Lep dan,
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!