Utrinjanje
Od daleč gledajo te bele sanje.
Oči odprtih so zenice črne,
ki širijo se v mirno valovanje
belih gazi, ki delajo jih srne.
Žito sekund in let poseješ vanje,
da se dotaknejo dlani srebrne,
v mehko prejo se zaviješ zanje.
In vsaka misel se bolj čista vrne.
Le zdi se, da je več, v resnici manj je.
Le večne kroge dela, le obrne
te vsakič znova v novo potovanje.
V majceno piko te Neskončno strne.
Nikoli ne konča se to iskanje.
In zvezda se na tvojo pot utrne...
Sonet, ki lepo poboža čute, spoštovana Poetesa Majda!
Lep pozdrav,
Sašo
nežne duše, nežno tkejo rime
se me prime
:)
Majda
objem zate
Krasna ... krasnejša ... najkrasnejša :)
Lp, Evelina
res zelo lepa..čista harmonija...lep večer, Damjana
Ko se motiv, forma in sporočilo zlijejo v eno - čestitke, in na še več utrinkov,
lp, Ana
Kako nežna kako lepa poboža na polni črti
Lp M
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
- 15. 12. 2020 ob 10:52
- Prebrano 579 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 300.82
- Število ocen: 13